Preskušanje prepustnosti vlage se uporablja za oceno sposobnosti tkanine za prepuščanje vodne pare pod določenimi pogoji. Skodelica za prepustnost vlage, ki vsebuje sušilno sredstvo ali vodo in je zaprta z vzorcem blaga, se postavi v zaprto okolje z določeno temperaturo in vlažnostjo. Stopnja prepustnosti vlage in prepustnost vlage se izračunata na podlagi spremembe mase posode za prepustnost vlage (vključno z vzorcem in sušilnim sredstvom ali vodo) v določenem času. Stopnja prepustnosti vlage predstavlja maso vodne pare, ki prehaja navpično skozi enoto površine vzorca v določenem času pri določeni temperaturi in vlažnosti na obeh straneh, izraženo v gramih na kvadratni meter na uro [g/(m²·h)] ali gramih na kvadratni meter na 24 ur [g/(m²·24h)]. Stopnja prepustnosti vlage predstavlja maso vodne pare, ki prehaja navpično skozi enoto površine vzorca v določenem času pri določeni temperaturi in vlažnosti na obeh straneh, z enoto razlike tlaka vodne pare, izraženo v gramih na kvadratni meter na paskal na uro [g/(m²·pa·h)].
Višje vrednosti za oba indikatorja kažejo na boljšo prepustnost vlage tkanine. Glavna razlika med GB/T12704.1–2009 »Tekstil - Preskusne metode za prepustnost vlage - 1. del: Higroskopska metoda« in GB/T12704.2–2009 »Tekstil - Preskusne metode za prepustnost vlage - 2. del: Metoda izhlapevanja« je v naslednjem: v pri higroskopski metodi je v prepustno posodo nameščeno sušilno sredstvo, pri metodi izhlapevanja pa je v prepustno posodo nameščena destilirana voda. Metoda izhlapevanja se nadalje deli na metodo pokončne skodelice in metodo obrnjene skodelice; metoda obrnjene skodelice je uporabna samo za nepremočljive in zračne tkanine. V zgoraj omenjenih standardih obstaja več možnosti za pogoje temperature in vlažnosti zaprtega okolja. Zato bodo z uporabo iste preskusne metode na istem vzorcu različni pogoji temperature in vlažnosti dali različne rezultate.
Pri vadbi se izloča velika količina znoja, medtem ko aktivnosti na prostem neizogibno vključujejo veter in dež. To predstavlja protislovje: telo mora biti sposobno preprečiti vpijanje dežja in snega, hkrati pa mora biti sposobno učinkovito izločati znoj. Na srečo človeško telo oddaja vodno paro v eno-molekulskem stanju, medtem ko sta dež in sneg agregirani kapljici tekočine in njuni velikosti se bistveno razlikujeta.
